Izbrali smo poletno zgodbo

Pa jo imamo! Zmagovalno poletno zgodbico. Celo poletje smo namreč pozivali naše zveste obiskovalce izmenjav in druge, ki nas spremljajo, da nam zaupajo svoje dogodivščine ali razmišljanja na temo mode, oblačil iz druge roke ter ekoloških vidikov tekstilne industrije in pretiranega potrošništva. Zmagovalno zgodbico kot smo obljubili, objavljamo tule spodaj:

Oblačila iz druge roke – včeraj tabu, danes moda

Še pred nekaj leti se je moja omara šibila od oblačil. Natlačena je bila prav do vrha in počasi a vztrajno je ta tekstilna gmota silila ven in preplavila še pol moje sobe. Mama je vsak dan tulila na mene, naj že enkrat pospravim in da to ni ničemur podobno in da se mi bo vse zmetala stran. No, po pravici povedano, je to bolj malo pomagalo, poleg tega pa nisem imela kam pospraviti. Ko je bilo že meni tega dovolj, saj nisem imela niti prostora za pisanje šolskih nalog, sem se odločila, da naredim inventuro in odločim, kaj je za odpis.

Najprej sem se lotila majčk. Razdelila sem jih po barvah in znamkah. Ja, znamke so najbolj važne. To sem vedela jaz in vse moje sošolke. Kar tekmovale smo, katera se bo prva prigrebla do najnovejše kolekcije.

Inventura je pokazala, da mi je navdušenje nad nakupovanjem zameglilo razum in sem pokupila en model majčke kar v vseh barvah. Da sem vse to počela napol v nezavesti potrjuje tudi dejstvo, da sem šele pri pospravljanju ugotovila, kaj vse sploh imam in da večji del nikoli nisem oblekla niti enkrat.

Ja, človek se res zamisli nad sabo in nad svetom. Potrošništvo, moda, nakupovanje kot obred. Vse je relativno poceni. In trgovci tu ponujajo za ceno dveh tri izdelke. Zakaj bi torej kupil samo enega? Logika.

No, da skrajšam. Tako sem prevetrila celotno omaro in razdelila na dva kupa – oblačila, od katerih se ne bom ločila in tista, ki si bodo morala svojo priložnost poiskati drugje. In kaj naj z njimi naredim? Lepa so, povsem nova ali pa le redko nošena. Morda bodo komu prišla prav. Ampak jaz ne poznam nikogar, ki bi bil pripravljen nositi podarjena, že rabljena oblačila. Med nami puncami je to veljajo za pravi tabu.

Nekdo mi je povedal, da obstajajo izmenjave rabljenih oblačil, ki jih organizirajo Ekologi brez meja. O tem nisem vedela nič, pa sem si mislila, da grem pač pogledat.

Noro! Toliko ljudi in vsi menjavajo oblačila! Mene še vedno ni prepričalo. Oddala sem svoja, a menjala nisem. Naslednjič sem imela namen narediti enako, a sem na odhodu iz prostora s kotičkom očesa opazila neverjetno lepo torbico. Ravno tako sem potrebovala. Pa čisto zastonj? Mi res ni treba nič plačati za njo? A kar vzamem jo lahko in grem domov? Ne bo nihče tekel za mano in me lovil?

Torbica je šla z mano domov in počutila sem se, kot da sem zadela na loteriji.

Za naslednjo izmenjavo sem prepričala tudi svoji najboljši prijateljici, da se mi pridružita. Seveda sta me na začetku malo pomilovalno gledali, ker sta mislili, da se mi je zaradi pretiranega pripravljanja na maturi zameglil razum. No, pa sta se vdali in šli z mano. Zdaj smo vse skoraj zasvojene. Kar nestrpno čakamo na zadnjo sredo v mesecu. In pridružilo se nam je še več prijateljic. Izmenjava je postala družabni dogodek. Med seboj tekmujemo, katera bo našla boljši kos in potem delamo sebke in se kažemo na facebooku. Pa da ne govorom o denarju, ki mi ostane ob koncu meseca, ker ga ne zapravim več za oblačila! (no, ostane mi ravno ne – ga zapravim za kaj drugega).

Moja prijateljica je na zadnji izmenjavi uplenila z mize čisto pravo poročno obleko! Fanta sploh nima, ampak obleka je bila fantastična. To poletje smo vse njene prijateljice na misiji – iščemo ji moža, obleka je namreč preveč lepa, da bi se še dolgo skrivala v omari!

Izmenjava oblačil je postala prava modna muha. Na srečo se je izkazalo, da ni muha enodnevnica, ampak se je kar trdno zasidrala tudi med mladimi in mi bomo poskrbeli, da se bo ideja širila še naprej.

Piše: A. K.

Srečna avtorica zgodbe ima brezplačen vstop na vse izmenjave rabljenih oblačil na Waldorfski šoli do konca tega koledarskega leta! Čestitamo!

Vaša Tekstilnica

Piše: Urša Dolinšek

Foto: Marko Mikulandra