Oblačila iz druge roke

Avtor Tekstilnica v Novice
Datum objave: 22-avgust-2017

To je predvsem zgodba o mojem odnosu do oblek iz druge roke, ki se je sicer začel v podružnicah trgovskih gigantov z industrijsko narejenimi oblačili.

Kot velja za večino otrok, je za moje oblačilne potrebe najprej skrbela mama – v trgovine z oblačili sva tu in tam šli skupaj, in če mi je bilo kaj všeč ter za to ni bilo treba odšteti preveč denarja, mi je majico ali hlače kupila. Otrok je bil zadovoljen, starš tudi.

Spomnim se, kako sem se v kakem devetem razredu osnovne šole, še bolj pa v prvem letniku gimnazije, naenkrat zavedela, da si z žepnino pa vendarle lahko tudi sama kaj kupim. Sledilo je obdobje, ko sem kar pogosto zahajala v to ali ono ljubljansko trgovsko meko in si kupila kak kos obleke, mislim, da v resnici bolj zaradi občutka, da si to lahko privoščim, kot pa zato, ker bi mi zares kaj manjkalo.

Tako je preteklo nekaj časa, ne da bi kaj dosti razmišljala o posledicah svojega nakupovanja in alternativah. Počasi pa so tudi v javnost – in predvsem v mojo zavest – vedno pogosteje kapljale informacije o okoljskih in družbenih problemih, ki jih povzroča nenasitna oblačilna industrija (in nenasitni kupci, ki z vedno novimi oblekami tešijo (tešimo) svojo lakoto po stvareh). Ugotovila sem, kako nesmiselno in utrujajoče se mi zdi pohajanje po komercialnih trgovinah z oblačili in kako daljnosežne posledice ima.

Tole je strašno, ampak kaj lahko jaz storim, sem razmišljala.

Pravijo, da lahko človek z mislimi vpliva na dogajanje; naj bo tako ali drugače, prav v tistem času sem naletela na Tekstilnico, izmenjavo oblačil, ki se je tedaj še razvijala v velik vsakomesečni dogodek, kakršna je danes. Kmalu sem začela sodelovati kot prostovoljka in ugotovila, da se lahko človek prav spodobno obleče tudi z oblačili iz druge roke; še več, naletiš lahko na kos, ki je kakovosten in dragocen, pa te ne stane prav nič – no, zamenjaš ga za svoje oblačilo, ki ga ne potrebuješ več, in si vzameš malo časa, da pobrskaš po mizah.

Pozorna sem postala tudi na trgovine z rabljenimi oblačili in jih nekaj obiskala pri nas in v tujini, se sprehodila med stojnicami na poletni garažni razprodaji v Ljubljani in še kaj podobnega. Že res, da moraš ponekod bolj pobrskati, da najdeš kaj všečnega, vendar opažam, da priljubljenost (in kakovost) oblačil iz druge roke narašča. Še dobro, si rečem, kajti če človek pomisli na gore odvrženih in neuporabljenih oblačil, ki končajo kdo ve kje vsako leto, ne, vsak dan, sprevidi, da je to edina možnost, razen če bomo oblačila lahko nekoč jedli in pili, kar pa najbrž ne bo prav kmalu.

Roko na srce, tudi sama še kdaj zavijem v kako navadno trgovino z oblačili, da kupim spodnje perilo ali kaj, kar v tistem trenutku nujno potrebujem. Če je mogoče, se odločim za bolj unikatne izdelke lokalnih proizvajalcev (ki pa niso vedno poceni, to vemo). Najsrečnejša sem, če mi uspe izvohati zanimiv ali pač uporaben kos obleke – bodisi na izmenjavi ali v trgovini z oblačili iz druge roke, rabljenimi oblačili, vintage oblačili ali kakorkoli jim rečemo. Takrat moja denarnica ni bistveno lažja, moja vest pa precej.

Piše in foto: Višnja Jerman